Zgodnja zgodovina hipnoze
Hipnoza je stanje, ki ga človek pod drugačnimi imeni pozna že vrsto let. Prvi zapisi o uporabi hipnoze segajo štiri tisoč let nazaj v čas Sumercev. Hipnozo so uporabljali tudi Egipčani, Antični Grki in Rimljani. Do nastopa inkvizicije so hipnozo uporabljali celo krščanski redovniki in menihi…
V začetku 19. stoletja se je fenomen hipnoze pričel načrtno uporabljati za zdravljenje duševnih motenj. Sam izraz je skoval angleški fiziolog James Braid (1843), na podlagi del F.A. Mesmerja (1734-1815), katerega ideje so privlačile mnoge znanstvenike tistega obdobja. Mesmer je verjel, da magnetska tekočina prežema celotno vesolje in vpliva na pojav elektrike, gravitacije in tudi na človeško telo. Neuravnoteženost magnetičnih tekočin v telesu pa naj bi prožila duševne bolezni (Lynn in Kirsch, 2006).
James Braid se je raziskovanja hipnotičnih fenomenov lotil po obisku odrskega prikaza hipnoze, kjer je bil udeleženec »magnetiziran« s strmenjem v bleščeč objekt. Braid je zavrnil teorijo tekočin in predpostavil, da gre za nevrološko stanje, ki ga povzroči strmenje v predmet. Ta fenomen je poimenoval nevrohipnoza, posledično je skrajšana oblika hipnoza nadomestila do takrat uporabljen termin magnetizem. Tekom prakticiranja hipnoze je Braid opažal, da je vedenje hipnotiziranih močno povezano z idejami in pričakovanji, ki jih na njih prenaša hipnotizer. Ugotovil je, da v stanju hipnoze obstaja močna povezava med predstavo in vedenjem (npr. če si hipnotizirani predstavlja, da roka postaja vedno lažja in se dviga v zrak, se bo to tudi zares zgodilo v vedenju) (Lynn in Kirsch, 2006).
James Braid (1795- 1860)
Braid je močno vplival na Francoskega nevrologa Jean Martina Charcota, ki je hipnozo uporabljal pacientih z diagnozo histerije. Charcot je prvi raziskoval globino hipnotičnega stanja in predpostavil, da obstajajo trije različni stadiji hipnoze, vsak sprožen z različnimi indukcijami. Charcot je imel velik vpliv na Sigmunda Freuda, ki je na podlagi njegovih demonstracij pričel razvijati teorijo o dinamičnem nezavednem kot viru psihopatologije. Freud je v začetkih svoje terapevtske poti uporabljal hipnozo, a je uporabo kasneje opustil jo in nadomestil s tehniko prostih asociacij. Nekateri znanstveniki opuščanje hipnoze pripisujejo temu, da Freud tehnik hipnoze ni zelo dobro obvladal in jih tudi ni dobro razumel (Bachner-Melman & Lichtenberg, 2001).
Sigmund Freud (1856 - 1939)
Kljub Freudovi zavrnitvi, so nekateri pomembni terapevti tistega časa med njimi Clark Hull (1933) in P.C. Young (1926) nadaljevali z raziskovanjem hipnotskih fenomenov. Eden izmed Hullovih študentov, Milton H. Ericson je postal ena izmed najbolj vplivnih in pomembnih figur na področju hipnoterapije. Razvil je mnoge tehnike, nekatere izmed njih so močno podprte in povezane z znanstvenimi dognanji na področjih klinične, kognitivne in socialne psihologije (Lynn in Kirsch, 2006).
Milton H. Ericson (1901 - 1980)
Od Ericsona dalje se je uporaba hipnoze pričela širiti preko organiziranih in vse bolj vplivnih društev in skupin. Razvijalo se je znanstveno raziskovanje hipnotskih fenomenov, pojavile so se različne teorije, ki so poskušale razložiti delovanje hipnoze.
Kako je širitev potekala in kakšen je status hipnoze danes, preberite v naslednjem blogu…
LITERATURA
Havens, R. A. (2005). The Wisdom of Milton H. Erickson: The Complete Volume. UK: Crown House Publishing.
Lynn, S. J., in Kirsch, I. (2006). Essentials of clinical hypnosis: An evidence-based approach. American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/11365-000
Melman, R.B., in Lichtemberg, P. (2001). Freud's Relevance to Hypnosis: A Reevaluation. American Journal of Clinical Hypnosis 44(1):37-50
