Kaj je hipnoza? (in kaj ni …)
Hipnoza je tehnika, ki sproža mnogo dvomov in sumov in je prepoznana kot potencialno nevarna, mistična in znanstveno slabo podprta. Njeno zgodovinsko ozadje je po eni strani zavito v mit in skrivnost, po drugi strani pa je od nekdaj budila zanimanje najbolj znanih in priznanih preučevalcev človekovega vedenja. Z raziskovanjem hipnotičnih fenomenov so se resno ukvarjali Sigmund Freud, Alfred Binet, William James, Wilhelm Wundt, Clark Hull, Ernest R. Hilgard in mnogi drugi »očetje« psihološke znanosti.
V zadnjem obdobju pridobiva ugled tudi v očeh aktualne strokovne javnosti. Že več let izhaja posebna številka mednarodne revije o klinični in eksperimentalni hipnozi, ki dokumentira učinkovitost pri zdravljenju najrazličnejših psiholoških in zdravstvenih stanj, od akutne in kronične bolečine do debelosti (glej Lynn, Kirsch, Barabasz, Cardena in Patterson, 2000). Poleg tega so metaanalitični pregledi, ki sintetizirajo ugotovitve večih raziskav, dokazali, da hipnoza poveča učinkovitost tako psihodinamičnih kot kognitivno-vedenjskih psihoterapij (Kirsch, 1990; Kirsch, Montgomery in Sapirstein, 1995).
Kaj točno torej je hipnoza?
Kliniki, raziskovalci in tudi Združenje za psihološko hipnozo (Division 30), ki deluje pod okriljem Ameriške psihološke asociacije (APA), podpirajo sledečo definicijo:
Hipnoza je postopek, med katerim zdravstveni delavec (psiholog ali zdravnik) predlaga stranki, pacientu ali subjektu spremembe v občutkih, zaznavah, mislih ali vedenju. Hipnotični kontekst se na splošno vzpostavi s postopkom indukcije.
Čeprav obstaja veliko različnih hipnotičnih indukcij, večina vključuje predloge za sprostitev, umirjenost in dobro počutje. Navodila za predstavljanje ali razmišljanje o prijetnih izkušnjah so prav tako pogosto vključena v hipnotične indukcije.
Ljudje se na hipnozo odzivamo na različne načine. Nekateri svoje izkušnje opisujejo kot spremenjeno stanje zavesti. Drugi opisujejo hipnozo kot normalno stanje osredotočene pozornosti, v katerem se počutijo zelo umirjeni in sproščeni. Ne glede na to, kako in v kolikšni meri se odzovejo, večina ljudi izkušnjo opisuje kot zelo prijetno.
Nekateri ljudje se zelo odzivajo na hipnotične sugestije, drugi pa manj. Sposobnost posameznika, da doživi hipnotične sugestije, lahko zavirajo strahovi in skrbi, ki izhajajo iz nekaterih običajnih napačnih predstav. V nasprotju s prikazom hipnoze v knjigah, filmih ali na televiziji, ljudje, ki so bili hipnotizirani, ne izgubijo nadzora nad svojim vedenjem. Običajno se zavedajo, kdo so in kje so, in razen če je amnezija posebej predlagana, se običajno spomnijo, kaj se je zgodilo med hipnozo.
Klinično hipnozo naj uporabljajo samo ustrezno usposobljeni in certificirani zdravstveni delavci (npr. psihologi, zdravniki z licenco), ki so bili tudi usposobljeni za klinično uporabo hipnoze in delajo na področjih svojega strokovnega predznanja. Hipnoza se uporablja pri zdravljenju bolečine, depresije, anksioznosti, stresa, motenj navad in številnih drugih psiholoških in zdravstvenih težav.To pa ne pomeni, da je uporabna za vse vrste težav in motenj. Odločitev o uporabi hipnoze kot dodatka k zdravljenju se lahko sprejme le po posvetu z usposobljenim zdravstvenim delavcem, ki je bil usposobljen za uporabo in omejitve klinične hipnoze. Poleg uporabe v kliničnih okoljih se hipnoza uporablja v raziskavah, s ciljem izvedeti več o naravi same hipnoze, pa tudi o njenem vplivu na občutke, zaznavanje, učenje, spomin in fiziologijo. Raziskovalci preučujejo tudi vrednost hipnoze pri zdravljenju fizičnih in psihičnih težav (Kirsch, 1994a, str. 142-143).
Zatorej brez strahu. Če je hipnotizer oziroma izvajalec medicinske hipnoze ustrezno usposobljen in upošteva etična načela in omejitve tehnike hipnoze ter deluje na svojem strokovnem področju, ki ga zaradi predzanj dobro pozna, je hipnoza varna, prijetna in učinkovita izkušnja, v kateri klient sam narekuje tempo in način izvedbe. Učinkovitost samega procesa je sicer odvisna od mnogih dejavnikov, vendar tudi stroka vedno bolj podpira klinično uporabo in učinkovitost pri mnogih vrstah težav.
LITERATURA
Kirsch, I. (1990). Changing expectations: A key to effective psychotherapy. Pacific Grove, CA: Brooks/Cole
Kirsch, I., Montgomery, G., &. Sapirstein, G. (1995). Hypnosis as an adjunct to cognitive behavioral psychotherapy: A meta-analysis. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 63, 214-220.
Kirsch, I. (1994a). Defining hypnosis for the public. Contemporary Hypnosis, II, 142-143.
Lynn, S. J., Kirsch, I., Barabasz, A., Cardena, E., & Patterson, D. (2000). Hypnosis as an empirically supported adjunctive technique: The state of the evidence. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 48, 343-361.
